Smučanje v Indiji

Kašmir. Večina ljudi bi še pred nekaj leti najprej pomislila na najboljšo volno na svetu. Izčesane najfinejše rune najboljših kašmirskih koz še vedno veljajo za prestižno tkanino. Vendar je Kašmir veliko več kot to. 

Trenutno razdeljeni med tri države, Pakistan, Indijo in Kitajsko, so Kašmirci večinoma muslimanske vere, nekaj je budistov, hindujcev in seveda sikhov. Zgodovina Kašmirja je pestra tako osvajalsko, vojaško kot politično. Nikoli izveden obljubljeni plebiscit leta 1947 je novonastali državi Pakistan in Indijo pripeljal v prvo vojno ravno zaradi raja na zemlji. Tako so ga namreč poimenovali že Moguli oziroma njihov vladar Džahangir v 17.stoletju. Obdana z ledeniškima nizko in visoko Himalajo in z njunimi ekstremnimi vremenskimi pogoji, Kašmirska dolina na 1.500 m.n.v. uživa submediteransko podnebje. Jabolka, melone, grah, čebula,…. In seveda žafran. Najboljši na svetu izvira ravno iz raja na zemlji.

 

 

Zima in plastične vrečke

Mi vsega tega zelenja nismo videli. Zima je še vedno zima. V dolini sicer brez snega, vse rjavo in pusto. Edini barvni dodatki so odrabljene plastične vrečke na praktično vsakem drevesu. Ugotavljamo, da imajo nekaj vetra in lahko visoke vodostaje. Snega je po okoliških hribih ogromno in kadar nastopi pomlad, vse pridrvi v dolino.

Podnebje in pokrajina nebeški, politična situacija pa kritična. Glavno letališče v Šrinagarju, glavnem mestu indijske avtonomne pokrajine Kašmir, je praktično vojaško letališče. Na izstopu iz letališča te pregledajo najmanj dvakrat in tudi prtljaga potuje najmanj dvakrat skozi rentgen. Če se količkaj sumljivo obnašaš, pa lahko hitro spoznaš nemirno kri indijskih vojakov. Domačini pravijo, da jih je v Kašmirju skoraj več kot prebivalstva. Napetosti so očitne, čeprav turiste gledajo z malce drugačnimi očmi, še vedno ne morejo skriti notranje napetosti.

Ker je naš vodič poznal vse trike in zahteve šrinagarskega letališča, smo hitro napolnili terensko vozilo indijske izdelave z vso opremo, ki jo smučar potrebuje in že smo drveli Gulmargu naproti. Za oceno drvenja: na cilj smo po 60km vožnje prispeli po dobri uri in pol.

 

Kaj imata skupnega Gulmarg, Nova Gorica in Kanin?

Gulmarg je še vedno mala vasica, vendar indijsko vodilno zimsko središče locirano na indijsko pakistanski meji. Malce nas je spominjalo na naš domači Kanin. Gondola je izdelana približno istega leta. Kašmirci so jo kupili od Francozov, ki so se je radi znebili. Postavljena je za bogate domače (indijske) turiste, ki pridejo pogledat sneg. Njihovo smučanje izgleda zabavno, voljo smo pa tiho občudovali.

Novogoričani smo se v Gulmargu hitro počutili kot doma. Ime Gulmarg namreč pomeni: kraj vrtnic. Bližnja Dolina jagod nas pozimi ni zanimala, v Dolino leopardov se pa nismo drznili. Vendar sem izmed naše odprave bil jaz dovolj srečen, da sem videl to veliko mačko, kako se je elegantno premikala po cesti in hop, kot da nima dobrih 80kg, je skočila spet med drevesa.

Gulmarška gondola je druga najvišja gondola na svetu. Francozi so jo uspešno podrli, prodali in ponovno sestavili na drugem koncu sveta pred nekaj leti Pred tem so jo sami uporabljali že nekaj deset let. Vzpenja se od 2600 m.n.v do 3100 m.n.v., kjer lahko presedeš na drugi del, ki te popelje na vrtoglavih 3747 m.n.v., kjer se sprehajajo graničarji z nabitimi puškami. In kaj nas je vleklo tja? Obilne snežne padavine, velika nadmorska višina in pomanjkanje snežnih teptalnikov. Obljubljale so se s svežim snegom neomejene planjave…

Vendar nas je prihod malce razočaral. Snega je bilo nekaj, vendar daleč od napovedanega. 

Nad sneg goli in bosi

Slabe volje glede snega smo bili samo prve tri dni. Potem je pa začelo: grom, bliskanje, tema in sneg, sneg, sneg. Pravo sneženo neurje. Naslednje jutro smo se zbudili v dober meter in pol novozapadlega snega. In sneženje se je nadaljevalo v malce bolj umirjenem ritmu. Domačini so brez rokavic in v navadnih čevljih ali kar bosi, že kidali sneg iz streh. Mi smo poprijeli za naše lopate in naredili stopnice, da smo se lahko prebili iz hotela. Drugega nam ni preostalo. Elektrike ni bilo, ker so polomljene smreke potrgale žice, kurjava je bil le kamin v skupni sobi hotela. Ko smo stopnice in gaz do naslednjega hotela dokončali, so fantje že uredili nek agregat in tako smo dobili elektriko in kurjavo. Kar pomembna zadeva, če upoštevate, da so okna samo z enim steklom (v spodnjih prostorih je dodana zavesa najlona na zunanji strani!) in kot izolacijo uporabljajo debelo zaveso. Z drugimi besedami: spali smo v toplem smučarskem perilu, s kapo na glavi in pokriti z najmanj dvema kovtroma. Naš hotel je bil edini hotel v Gulmargu z povezavo v svetovni splet in začuda je delala. Najbolj nas je seveda zanimala napoved. Bila je zelo obetavna.

Naslednji dan smo se zbudili v snežno pravljico. Sveže zapadlega snega je bilo več in še več. Pow day! Zajtrk smo pojedli počasi. V domačih logih bi že vriskali od veselja, tukaj pa nismo. Sneg, ki je padal zvečer je bil moker. Med počasnim vlačenjem proti izhodu hotela, se poltiho pritožujem nad smolo: mi je bilo res potrebno priti na drugi konec sveta, celo na njegovo streho, da bom imel moker sneg! 

 

 

Pow Day!

Ko zunaj želim narediti kepo s katero bi presenetil prijatelje, snega praktično ne morem zagrabiti. Odprem dlan, debelo pogledam in pihnem. Leti! Zaradi visoke nadmorske višine se je sneg ponoči posušil! Spustim nekontroliran krik veselja in kar naenkrat se nam vsem blazno mudi.

Gondola je sicer zaradi preobilice snega prve dni delala samo do vmesne postaje. Vendar nimamo za mar. Vriskamo in vijugamo, najprej na neskončnih planjavah, nižje med ogromnimi smrekami. Če delamo še tako dolge zavoje, so ob pogledu nazaj naše sledi ozke. Ugotavljanja, da je sneg drugačen kot doma, nas ne ovirajo. Ustavljamo se ne. Samo kadar noge pečejo. In pečejo! Ker nam teren ni poznan, se po štirih spustih izgubimo. Samo enkrat smo zavili narobe in že smo v eni izmed grap s slepim koncem. Dva metra in pol svežega snega in 100 višinskih metrov. Doma bi šlo. Na nadmorski

višini strehe sveta pa počivamo vsaka dva koraka, s katerima smo se premaknili borih 20 centimetrov. Vendar se ne damo, uspemo (dobesedno) prilesti na greben in že plavamo naprej.

Počasno zmanjkovanje svetlobe nas uspešno prepriča, da še en spust ne bi bila najboljša odločitev. Med gaženjem slabih 10 metrov navkreber do hotela, ugotovimo, da so naše noge konsistence lovk meduze, da se nam je v želodcih pojavila črna luknja, ki je ne bomo tako hitro zapolnili in da imamo vsi kotičke ust do ušes. Kaj se nam ne bi smejalo, dan je bil superdober. Jutri gremo spet!

Ko se odločiš oditi v Gulmarg, ne pozabi:

• 

  Potrpljenja - predvsem na letališču od kontrole potnega lista, carinskega zasliševanja in do konca vse vojaških pregledov (sploh v Kašmirju)
• Kap, šalov, rokavic in vseh drugih topli oblačil, ki jih ne uporabljaš več - lokalci bodo veseli, še posebno, če ne boš upošteval kastne hierarhije
• Šrinagar je vreden obiska (plavajoči vrtovi!), vendar previdno: ob napetostih domačini hitro vržejo turiste v isti koš z Indijci